Home / Muzej

Muzej

Moja pot v instalaterskem poklicu!

 

Rojen sem v Limbušu – sosednji vasi, kjer sem tudi obiskoval osnovno šolo. Po zaključku sem poiskal vajeniško mesto za instalaterja vodovoda. Poklic instalaterja centralnih kurjav je bil takrat strogo ločen. Učno mesto sem dobil pri znanem obrtniku g. Grčkotu, v tistem obdobju so bili le trije instalaterji – obrtniki v Mariboru. Moja vajeniška generacija je bila edina, ki je imela skrajšano učno dobo na dve in pol leta, tako da sem bil v šoli tri mesece vsako leto, ostalo pa v obratovalnici, takozvanih počitnic nismo poznali, imeli pa smo nagrado, ki relativno ni bila mala, predvsem, če še prištejem nagrado (trinketl), ki sem ga dobil od strank po opravljenem delu. Da sem lahko opravljal delo sem si moral priskrbeti v času počitnic kolo in z njim sem prekolesaril cel Maribor in okolico. Moje izobraževanje ni potekalo tako kot danes, načeloma sem bil prepuščen samemu sebi, saj sta pomočnika opravljala druga dela, odmaševanje odtokov in druga popravila pa so bila stvar vajencev. V zbirki imam tlačilko s katero smo odmaševali odtoke. Po uspešno zaključeni vajeniški dobi, pomočniški izpit sem opravljal v državnem podjetju Cevovod – eksponat »dvojni maščobolovilec« hranim še danes. Izdelan je bil iz svinčene cevi, genze kot smo to strokovno rekli, plastike še nismo poznali. Moja prva zaposlitev je bila v IMP, dela smo opravljali na pobreških blokih v Mlekarniški ulici. Tudi tu me veže spomin, da smo mi dopoldan vgrajevali svinčene odtočne cevi od vodokotličkov, ponoči pa so bile odstranjene, skoraj v celem bloku – to so naredili zbiralci žlahtnih kovin, kot jim danes rečemo. Po šestih mesecih sem poiskal službo v tovarni Boris Kidrič v režijskem oddelku, kjer sem prevzel dela na področju celotne tovarne, torej vsa popravila. Spomladi sem bil vpoklican v služenje državi. Eno leto sem bil v Vranju v Srbiji, kjer sem že prvi dan bil določen, da popravim centralno EMO LTŽ peč – to sem delal nekaj mesecev za pomoč so mi dodelili dva civila. To delo me je rešilo »fazanstva« in ves preostali čas sem opravljal dela na instalacijah v vojašnici. Po enem letu sem odšel na Šar planino v prekomando, kjer pa sem bil »čata«, tudi tu sem občasno kaj postoril pod geslom kapetana, Slovenac, če to uradit. Ob daljši odsotnosti kuharja, sem se preiskušal tudi v tem poklicu. Po vrnitvi iz JLA sem se ponovno zaposlil v Tovarni Boris Kidrič, vendar v potniškem oddelku. Delo v vagonih pa mi ni najbolj odgovarjalo, zato sem iskal novo službo in jo tudi dobil v Komunalnem podjetju Ruše. Tu sem odpiral povsem novo poglavje samostojnosti, saj pred tem v podjetju ni bilo te dejavnosti. Dela so bila v pretežni meri na področju zunanjih hišnih priključkov in montaža vodnih števcev. Tu sem dobil tudi prvega vajenca. Vsa dela sva opravljala samostojno, predvsem v Rušah in okolici, od Smolnika pa do Limbuša. V tem času sem opravil tudi vozniški izpit. Vpisal sem se v delovodsko šolo in jo tudi uspešno končal, pred leti (1963) so namreč ukinili mojstrsko izobraževanje. Leto 1969 pa je bilo usodno za moje odločitve, takratno obdobje je bilo intezivno v odhajanju v tujino seveda zaradi zaslužka. Nekako sem se na pobudo stanovskega kolega iz Limbuša odločil, da grem v obrtniške kroge. V mesecu maju 1969 sem pridobil obrtno dovoljenje za opravljanje instalaterskih del, sedež pa sem imel v prostorih gostišča Magda v Limbušu. Bil sem najmlajši obrtnik po mojih podatkih. Takrat sem sprejel tudi prvega vajenca. Po šestih mesecih sem se preselil v Radvanje, kjer sem dela opravljal v prostorih g. Potočnika na Radvanjski cesti, danes te stavbe ni več. V teh istih prostorih pa se je ustanavljalo tudi podjetje Geberit.

 

V tem času se je zelo razširila želja po izdelavi centralnih kurjav, ki sem jih tudi izvajal, seveda smo izdelovali peči, bojlerje, raztezne posode, cisterne in še marsikaj. Začele so se pojavljati črpalke, ki pa so seveda spremenile dimenzije cevi od peči do radiatorjev.  V samem začetku še nismo poznali hamburških lokov, zato smo to izdelovali z varjenimi segmenti. Raztezne posode so bile na podstrešjih, šele kasneje smo tlačne začeli uvažati iz Avstrije. Nekaj let sem opravljal precej kooperacijskih del za podjetje Marles hiše skoraj po celotni Jugoslaviji. Nekaj časa pa smo izdelovali osipalnike za podjetje Gorenje, seveda pa veliko del za občane.

 

Po dveh letih sem se preselil na Studence, tokrat v lastno delavnico na Krpanovi ulici, kjer še danes stanujemo. V zlatih časih obrtništva, sem zaposloval tudi do 15 delavcev in vajencev. Od 54 vajencev, ki so se izučili pri meni je kar 8 zašlo v obrtniške vrste. Kar nekaj razredov vajencev pa je pri meni opravljalo zaključni pomočniški izpit. Leta 1973 sem bil na povabilo Megliča, Kovača, Ambroža in drugih povabljen, da ustanovimo Obrtno združenje Maribor. To se je tudi zgodilo, na to obdobje me vežejo lepi spomini, žal nekaterih mojih prijateljev-stanovskih kolegov ni več, seveda se vsi staramo in le od vsakega posameznika je odvisno kako bomo v svoji prostovoljnosti naredili tudi kaj za skupno dobro. Zgodovina obrtništva mi je dokaj dobro poznana, lahko bi se pisala knjiga spominov. Moje funkcije segajo v OZS, sem seveda tudi soustanovitelj takratne OGISTTE, leta 1994 sedanjega Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenija. V Mariboru sem ustanovitelj sekcije instalaterjev – ustanavljala sva jo z Ivotom Klevžetom, pri OZS pa sem s kolegi instalaterji iz regij ustanovil republiško sekcijo instalaterjev. Pred leti sem opravil mojsterski izpit, pred tem pa se izobraževal za multiplikatorja, mislim, da nismo izkoristili našega znanja oz. ga nismo prenašali na mlajše obrtnike, kot je bilo zamišljeno in dogovorjeno.

 

S svojim načinom dela sem skozi leta zbiral orodje, eksponate, materijale in to vam in drugim želim prikazati, vesel bom vašega mnenja, ki bi ga rad videl zapisanega v knjigi spominov. Rad bi, da bi mladi rodovi obiskali in si ogledali to zbirko. Prostor, kjer so eksponati razstavljeni je v grobem stanju, želel sem prikazati tudi gradbišče, ki se naveže z načinom dela. Razstavljam tudi nekaj osebnih priznanj in inovacij, ki sem jih patentiral do razvoja. Da ne bi bil predolg predlagam, da moj prvi vajenec v obrti prereže trak in si tako lahko ogledamo zbirko…

 

Mojster strojnih instalacij:  Janez  Šauperl